Jaz sem tista mtka, ki..

Jaz sem tista mtka, ki ne pusti risank. Ki ne pusti sladkarij. Vsaj večino časa. Ja seveda kdaj pogleda kakšno risanko, pa tudi poje kakšno sladkarijo sem pa tja. Čeprav verjamem, da ne enega, ne drugega ne rabi. Da brez tega hči ne bo prikrajšana za veselje. Oziroma je celo škodljivo in hitro zasvojljivo. A se mi zdi, da so risanke in sladkarije quick fix? Ja, itak. A se ju kdaj poslužujem? Ja, itak. Ampak se probam čim manj. Ker verjamem, da lahko sfuramo tudi brez tega. Vsaj v večini. Vsaj poleti. Ker bo še prehitro prišel čas, ko bodo ekrani postali neizbežni.



Želim si, da ima čim dlje otroštvo, kjer se berejo knjigice, pojejo pesmice, kjer se teka v naravi in opazuje stvari, brez gledanja v ekran. Da je asociacija, ki jo ima na telefon zgolj ta, da se s telefonom slika ali pa kliče babi in dedija. Kako dolgo bo to zdržalo? S tem tempom tehnologije in življenja? Bomo videli. Upam, da čim dlje.



Sem tista mtka, ki ne odstopa od rutine. Pa ne, da bi bila sama kaj posebej organizirana, ampak sem mnenja, da otrok mora imeti rutino. Zanj je dobra, posledično pa tudi za vse nas. Ja, seveda pride kak trenutek, ko se vse postavi na glavo. Ampak v večini, pa od tega ne odstopam.



Verjetno bom tud vedno tista tečna mtka, ki bo svojemu otroku težila, da mora imeti na glavi čelado, čeprav se sosedov mulc lahko vozi brez. Da ne govorim o avtosedežih. Varnost je vedno na prvem mestu. Mogoče, no, zelo verjetno, se zdim komu mal čez les, ampak v dveh letih, svojega otroka praktično nisem spustila izpred oči. Včasih je dovolj samo sekunda. Še takrat, ko si zraven se zgodi nesreča. Berem o primerih, kako enoletnega otroka v obroču odnese morje, mislim halo, kje so bili pa starši?

Brez skrbi, to ne pomeni, da hčerki ne pustim tekati in pasti, saj se mora tudi naučiti pobrati. Potolčena kolena bodo verjetno še kar nekaj časa z nami. Tudi to je del odraščanja.



Jaz sem tista mtka, ki zavija z očmi, kadar vidi otroka, ki že več kot očitno lahko sam hodi, v vozičku. Ko se mu že skor noge vlečejo po tleh, pa ga še kar vozijo naokoli. Moje mnenje je, da imamo noge z namenom in otrok, ki se uči hoditi, mu moramo dati priložnost za vajo, za samostojnost. Res je, takrat bo 100 metrski sprehod trajal tudi 1 uro. In včasih bo prišlo do frustracije, da 'nikamor ne prideš', če otrok ni v vozičku. Potrpežljivo. Včasih se je tudi treba prilagoditi otroku, zato, da lahko raziskuje, da razvija svoje sposobnosti. Hitro bo že sam tekal okoli in tisti trenutki, ko niste mogli na dolge sprehode, bodo hitro pozabljeni.

Trudim se ne obsojati, kaj in kako počnejo in vzgajajo drugi starši. Včasih je to kar počnejo, več kot izgleda na prvi pogled. Včasih je dovolj samo težka noč ali pa neprespan teden, ko ne moreš funkcionirat in takrat potem pač narediš tudi kakšno stvar, da je tebi lažje. Vedno bolj se trudim razumeti, da se vsak sooča s starševstvom drugače in da je nekomu nekaj, kar se tebi zdi nepredstavljivo, medtem, ko je nekomu lahko čisto normalno. In obratno. Pa niti nima veze, kaj počnejo drugi, tudi če se ne strinjam s tem, kako vzgajajo svoje otroke.


Ja, jaz sem tista mtka, ki želi najboljše za svojega otroka. A zato mislim, da sem kaj boljša od tebe, od nje? Ne. Pravzaprav se s tem, kaj počnejo druge mame ne obremenjujem. Verjamem, da vsaka mama želi za svojega otroka najboljše in da želi biti najboljša verzija sebe, ko počne stvari, tako kot jih počne.



Ne želim biti popolna mama (ker, katera pa sploh je?), ampak dovolj dobra (good enough). Da se ne primerjam z drugimi, da delim tisto, kar mislim, da je najbolje za njo, za mene in za vse nas. Da smo srečni. Jaz sem tista mtka, ki se uči, raziskuje in živi po svoje. Brez primerjave in slabe vesti, kadar ne gre vse po planu.

0 comments

Recent Posts

See All