Kako iz oklepa sodobnega mučeništva

Slovenci smo (od nekdaj) radi mučeniki. Saj kako ne bi bili, če nam je to v krvi. Vsak dan namreč gledamo starše, sosede, sodelavce, ki vsi vse znajo in vse naredijo sami. "Pa sej to maš en, dva, tri," velikokrat slišim, ko nekdo omeni kakšno nekonvecnionalno idejo. O kakšni hišni pomočnici, mojstru (ker seveda vsi sami pleskamo stene) in varuški. Bog ne dej, da si plačaš neko tako storitev, ki bi jo lahko opravil sam, zastonj. Mislim, da je to tisto, kar je naš največji problem. Svojega časa ne cenimo dovolj. Ali se lahko rešimo iz oklepa sodobnega mučeništva?


Seveda lahko sama prepleskam stene, vendar bom potrebovala 3 dni, medtem, ko mi lahko pleskar (mojster, ki se proti plačilu ukvarja samo s tem) to naredi v enem dnevu. V tem primeru ne bom utrujena, umazana, in kar je najpomembneje, ta čas bom raje počela nekaj, kar me veseli, npr. brala ali pisala. Logično, da si ne najameš pomoči pri stvari v kateri uživaš. Če je čiščenje nekaj, kar te sprošča in ti prinaša neznansko zadovoljstvo, seveda, to počni sam. Če pa ti je mučno vsak teden/mesec sproti, pa ne vidim nobenega plusa (razen v denarju), da bi to počel/a sam/a.

Ali je mogoče, da vse te stvari počneš sam/a, ker ti neodobravanje sorodnikov/ sosedov/ prijateljev trka na veste, ko jim poveš, da boš plačal za neko storitev (če lahko nekaj narediš sam, to seveda narediš), pa čeprav je v resnici to bolj smiselno. V otroštvu so nam vcepili v glavo, da bomo s trdim delom, delom, ki ga bomo opravili sami, potem toliko bolj zadovoljni.


Do neke mere se strinjam, da ti delo lahko podari to zadovoljstvo. Vendar, je to stvar, ki te veseli in imaš na koncu dneva res napolnjeno srce, ali samo utrujeno telo? Kaj pa, ko ti je to totalno odveč, te obremenjuje in utruja? Potem tudi, ko bo narejena kljukica "opravljeno", ne boš čutil/a tistega pravega zadovoljstva, pa čeprav boš vse naredil/a sama od začetka do konca. Ni potem vseeno, če to namesto tebe opravi nekdo drug, nekdo, ki profesionalno počne samo to? Pa ne mislim zdaj, da celotne opravke prestaviš na nekoga drugega, ampak tiste, ki te res obremenjujejo in ti ne delajo koristi, oziroma te omejujejo pri tvojih ciljih. Meni se zdi ena takih opravil odhod v trgovino po nabavo hrane. A si kdaj zračunaš, koliko časa ti vzame? Ta čas, ko nekdo namesto mene opravi obhod po trgovini in mi prinese vrečke do vrat, raje porabim za družino.


Spet, pleskanje bom prepustila nekomu, ki obvlada, medtem ko bom risanje in takšno in drugačno "ustvarjanje" raje prihranila zase. Pa četudi bo trajalo dlje, ampak v tem uživam. In to je tista razlika, kje se splača "bom sam/a" in kje ne. Kaj imam npr od tega, da sam/a pobarvam steno? Prihranjen denar. Pa je res? Če zračunam ure, ki bi jih za to porabil/a, pa bi v tem času lahko počel/a kaj drugega, sem ga res prihranil/a?


Ali pa svojega časa enostavno ne cenimo dovolj? Smo zmožni spustiti neke družbene vrednote in postaviti svoje cilje na prvo mesto?

0 comments

Recent Posts

See All