Pismo tebi, ki te ni več

Danes bi bil tvoj rojstni dan.

Včasih se mi zdi, da so to samo sanje, in da boš spet tukaj, ko se bom zbudila. Že več kot eno leto je, odkar si odšla. Ko nisi (z)mogla več.

Vedno si dokončala tisto, kar si si zadala. Strah me je bilo, da ti bo enkrat dovolj, da se boš nehala boriti in da boš tudi to končala. Vsi, ki smo te dobro poznali, smo vedeli, da ta možnost obstaja.

Žal mi je, da si prišla do točke, ko ti življenje v nobenem trenutku ni več predstavljalo veselja, ampak samo še trpljenje. Žal mi je, da v tistih najhujših trenutkih nisi dobila ustrezne pomoči in da si bila sama s črnimi mislimi.

Žal mi je, da nisi vedela, koliko nam pomeniš, koliko nam s svojim obstojem daješ. Vsem nam, ki te pogrešamo vsak dan, odkar si odšla.

Žal mi je, da se nisva slišali, ko bi se lahko. Vem, da te je bilo strah. Vem, da ti je bilo težko. Nisem pa vedela, da si čisto izgubljena. Vem, da ti ni bilo do družbe. Mogoče bi bilo vse drugače, če bi kljub temu prišla k tebi.

Mogoče bi bila še tukaj.

Mesece in mesece sem se vsak dan spraševala, ‘Zakaj?’, ‘Kako?’, ‘Kaj če?’.

Težko mi je bilo sprejeti, na kakšen način si se odločila oditi, čeprav ne poznam vseh odgovorov. Težko mi je bilo sprejeti, da te ni več.

Težko je.

Zaupam lahko le v to, da si se osvobodila vseh strahov in bolečin. Da ne boli več. Da si prišla do miru. Čeprav si za seboj pustila nevihto.

Če bi te le lahko samo še enkrat objela in ti povedala, koliko mi pomeniš. Da si pomembna. Da je vredno živeti. Koliko si mi dala skozi vsa ta leta, pa se sploh nisi zavedala.

Nikoli ne bo več tako, kot je bilo. Nikoli ne bomo več tri. Nikoli ne bomo več skupaj pile kave. Prazen stol za mizo me bo vedno spomnil nate. Kot da bi sploh rabila opomin.

Nikoli te ne bom pozabila.

Čeprav te več ni, boš živela naprej, v mojem spominu. Rada te imam. Pogrešam te.

Vse najboljše, kjerkoli že si. Dokler se spet ne vidiva. ❤️