Nočna mora (skoraj) vsakega starša je spanje dojenčka in novorojenčka. Ker – nikoli ne veš. Bo dojenček spal, ne bo spal? Še ni zaspan, je preutrujen? Kako ujeti tisto zlato sredino pri spanju novorojenčka? Se lahko o tem sploh s kom pogovarjam (saj veš – enkrat se pohvališ, pa zajinxaš celo stvar – every f. time!)? Polna luna, zobki, rast možganov, vrtec, preutrujenost.. razlogov za (ne)spanje dojenčka je kolikor želiš. Pa vseeno odpiram to temo, ker.. so najlepši takrat, ko spijo 🙂 In mi, starši, bolj mirni, kadar smo spočiti. Dan izgleda popolnoma drugače, ko se naspiš, kajne?
Je spanje dojenčka in novorojenčka sploh lahko urediti?
Ali se moramo preprosto sprijazniti, da pač je, kot je in upati, na najboljše? Dejstvo je, da v prvem letu otroka težko rečemo, kaj res drži in kaj ne. Spanje dojenčka se na vsake par mesecev spremeni (že samo, če gledamo dnevne počitke). Kaj pa potem lahko sploh naredimo? Ne obupat, ne obupat. Tudi to bo minilo. Resno. Pa čeprav je včasih pot do tja dolga, res dolga. Si še tukaj? Beri naprej.
Kaj lahko naredimo za boljše spanje dojenčka in otroka?
Največ kar lahko naredimo je to, da ohranjamo rutino. Že od rojstva naprej. Prav pride še predvsem takrat, ko otrok vstopi v obdobje malčka. Otrok bo lažje sprejel čas za spanje, če bo že od samega začetka navajen dogodkov, ki sledijo en drugemu (npr. večerja, kopanje, zobki, pižama, pravljica, spanje). Ampak pazi, niso vsi otroci enaki (ja, res se je treba včasih opomnit, čeprav itak veš, da je tako). Nekaterim nekaj odgovarja bolj kot drugim.
Npr. nekateri otroci se ne sprostijo po kopanju (ali pa ga celo ne marajo), zato je kopanje morda treba prestaviti pred pravljico ali pa celo pred večerjo. Nekateri otroci težko zaspijo, če berejo knjige, zato je morda branje smiselno pred kopanjem. Ni pravila! Fino je, da otroku že od začetka pred spanjem ponavljate isto stvar, zaradi česar bo otrok bolj pomirjen in bo lažje zaspal (npr. Rada te imam, želim ti lepe sanje, se vidiva jutri, lahko noč.).
Najbolj pomembno je to, da si naredite rutino tako, da bo odgovarjala vam! In ko najdete tisto zaporedje, ki vam odgovarja, se ga držite! Tudi ura naj bo okvirno vedno enaka. Pa še to- nikar NE HITITE! Pred spanjem si vzemite čas za povezovanje, vsaj ena ura pred spanjem naj bo namenjena umirjanju (in brez ekranov!). V pomoč pri rutini nam je pomagala kartonka Moj prvi slovar – Gremo spat. Povsod smo jo nesli s seboj, saj nam je pomagala ohranjati rutino tudi izven našega doma. Verjetno je bila to najbolj brana in prelistana knjiga v hčerkinih prvih dveh letih.
Pri Felixu jo lahko dobiš za slabih 6€.
Kaj še lahko naredimo za boljše spanje dojenčka in otrok?
1. Prostor, v katerem spi otrok naj bo vedno dobro prezračen, s konstantno temperaturo – naj bo malo hladnejši od dnevnega prostora (katera temperatura odgovarja otroku boste sčasoma ugotovili). Otroka ne sme zebsti ali mu biti prevroče.
Lastna soba lahko naredi ogromno razliko. Kdaj pa je čisto vaša odločitev. Hči je v spalnici z nama spala do nekje 6. mesecev, potem pa sva jo prestavila v svojo sobo. In to je bila za nas zelo opazna razlika, saj en drugega nismo več budili. Vsi smo začeli bolje spati.
2. Za boljše spanje dojenčka prilagodite oblačila. Če otrok ne mara biti pokrit je za to lahko super rešitev spalna vreča. Pri nas se je dobro obnesla spalna vreča iz muslina vse do takrat, ko je hči shodila. Kasneje v njej ni več želela spati.
Spalna vreča iz muslina Aden Anais za boljše spanje dojenčka
3. Okna naj bodo zatemnjena, v primeru, da otrok ne želi spati v temi, pa naj bo prižgana nežna nočna lučka – najbolje v rdeči barvi, saj rdeča ne moti rastnega hormona.
4. Dojenček naj ima v svoji posteljici samo gnezdece (v kolikor spi v njemu) in ninico (kasneje, ko bo prišel v obdobje malčka, bo otrok zagotovo želel imeti pri sebi več igrač). Manj stvari, kot jih bo imel v posteljici, lažje bo zaspal (in bolj bo varno – sploh pri dojenčkih je to zelo pomembno).
5. Če otrok ne želi zaspati ob branju pravljic, si lahko pomagate z belim šumom, nežno glasbo ali svetlobnim projektorjem. Ampak bodite pozorni, da bo stvar dovolj tiha, da bo svetloba nežna in nemoteča, ter da bo imela možnost samodejnega izklopa po nekaj minutah. Mi smo imeli nekaj mesecev sposojenega backa Ewana, ki ga iskreno sama ne bi kupila – saj je cena kar visoka (pa v starejši različici igrače nisi mogel oprati v stroju).
Jaz sem zelo občutljiva na zvok, zato mi vse naprave, kjer se zvoka ne da prilagoditi, niso najbolj všeč. Ko je bila hči še dojenček, sem ovčko dala na drug konec sobe. Ob njej je lepo zaspala, a -ker se je zvok ugasnil po 20. minutah, se je hči večkrat prebudila.
Za mlajše (ki se še ne stiskajo z igračkami) bi predlagala cenejšo varianto – aplikacijo za telefon Baby sleep, kjer lahko poljubno nastaviš zvok belega šuma in čas trajanja. Tretja varianta, ki smo jo sprobali in je najbolj delovala, pa je kit Zazu – projektor z nežnimi kapljicami in nežno glasbo (izbiraš lahko med zvokom bitja srca, uspavanko ali zvoki oceana), ki se samodejno ugasne po 30. minutah in ima možnost samodejnega prižiga ob joku otroka.
V obdobju dojenčka smo sprobali backa Ewana, aplikacijo Baby sleep in Zazu kita s projektorjem.
Uspavanje
Pri dojenčkih je lahko uspavanje cela umetnost. Mislim, kako ga boš odložil, ko je še buden, a že malce zaspan (drowsy but awake), brez da bi se prebudil? Ha, verjetno je tukaj načinov ravno toliko, kot je na svetu mam. Nekatere ležijo z njimi, druge jih uspavajo z dojenjem, tretje jih odložijo v posteljico skupaj s flaško mleka. No, pri nas ni šlo brez zibanja. Je pa res, da nikoli nismo prakticirali skupnega spanja, razen prvih nekaj mesecev, ko je bila hči še v soposteljici. Če temu lahko tako rečeš. Vsak način ima svoje pluse in minuse.
Skupno spanje, ja ali ne?
Brala sem o povezanosti, ki jo mame doživljajo takrat, ko spijo skupaj s svojimi mladiči. Potem pa sem rodila in… bila še bolj prepričana, da tak način za nas definitivno ne pride v poštev. Vprašanja, ki sem si jih postavljala so bila “Je to sploh dovolj varno?”, “Bom sploh lahko sproščeno (za)spala?”, “Jo bom s premikanjem zbudila?”, “Ali to pomeni, da partner ne bo spal poleg naju?”. Ta in podobna vprašanja so mi dala jasen odgovor, kaj je za nas najboljše. Nič ni narobe, če je pri vas drugače. Tukaj si lahko prebereš mojo lansko izkušnjo – skupno spanje z najino malčico (po sili razmer).
Mirni starši, mirni otroci
Kakršnokoli način boš izbral/a za uspavanje, ne pozabi ohraniti mirnosti, četudi tvoj dojenček joka in joka. Dojenček bo čutil tvoj nemir in postal še bolj razburjen. Kadar čutiš, da ti narašča živčnost in se ti zdi, da nimaš več potrpljenja, parkrat globoko vdihni in izdihni. Ponovi si besede, Vse bo ok, zmorem. Ali pa kakšno drugo mantro, s katero se lahko poistovetiš. Dojenčku govori počasi, z umirjenim glasom. Lahko tudi šepetaš. Pomagalo bo, obema. Kakor hecno se mogoče sliši, meni so pomagale besede, ki sem jih prebrala malo pred rojstvom hčerke “Suck it up, you’re a mom now.” in pa “You got this. We got this.“
Kako ohraniti mirnost?
Meni sta najbolj pomagali knjigi Mindful Motherhood (Čuječe materinstvo) in Budizem za matere, o katerih sem že pisala tukaj. Pomagajo tudi sprehodi v naravi in pol ure samo zase vsak dan. Kadar čutim, da ne gre več, prosim partnerja, da prevzame (če je le mogoče). Saj veš, v tem sta skupaj oba.
Uvajanje sprememb ali kdaj naj otrok zaspi sam
Razmišljaš o tem, da je čas, da gre otrok v svojo posteljo, v svojo sobo? Razmišljaš o tem, da je čas, da zaspi sam? Nekaj super iztočnic je v knjigi Otroško spanje, brez joka v sanje. Najbolj od vsega pa vedno najprej poslušaj svojega otroka in sebe – samo ti veš, kdaj in koliko zmoreš. Pri nas je uspelo nekje pri letu in pol, da sva lahko odšla iz sobe in je hči zaspala brez najine prisotnosti. Takrat je bila pripravljena. Sicer sva probala že enkrat prej, pa ni šlo. Vedno, vedno poslušajte otroka in sebe. Tako, kot pri odvajanju od dude in navajanju na kahlico.
In ne pozabi. Vsak dan je nov dan. Vsak dan rešuj sproti. Maš to!