Včasih je bil čas zame praktično kadarkoli. Zdaj pa si ga moram izborit, oziroma vzet. Kar ni tako enostavno. Ali pa situacijo prilagoditi sebi. To gre lažje. Kako si torej vzeti čas zase, ko ni časa?
Vožnja in čas zase
Zakaj ne bi bila to npr. vožnja z avtom. Takrat sem sama. Takrat lahko poslušam kar želim. Na glas. Lahko pojem. Ampak še raje razmišljam. V miru. Ker je moj tok misli neprekinjen. Seveda spremljam promet. Ampak paše razmišljat, brez da se ti otrok dere v ozadju. Ko se navadiš biti umirjen voznik in se ti nikamor ne mudi (pa tudi če se ti, v resnici, ne boš nič spremenil/a, če si živčen/a), tudi vožnja v službo paše. Čas zate je lahko tudi vožnja s kolesom, z avtobusom, vlakom..pa čeprav vodi na delo.
Služba in čas zase
Je čas zame lahko malica (v službi)? Zakaj pa ne. Lahko grem sama po malico, pojem v miru in takrat počnem kar želim. Razmišljam, zbiram ideje, pišem, gledam, se smejim. Jutranja kava in čas zase. Doma ali v službi. Splača se zbudit mal prej in jo spit v miru. To je cel ritual in proces prebujenja. Res jo je škoda na hitro spit (še vedno ne razumem Italijanov, ko zeksajo espresso za šankom v stoje). Sploh, če uživaš v vsakem požirku. Joj, se mi je kar zaluštala, ko tole pišem. Včasih sem jo pila med vožnjo, zdaj pa jo raje spijem v službi (če doma nimam časa, oziroma se popravljam, si ga ne vzamem- pač rada spim).
Tuširanje in kopanje. Nekaj tako pomirjujočega je, ko se telo potopi v vodo, ali pa ko curek vode teče po tvojem telesu. Ah, milina.
Včasih sem se hodila “spočit” v knjigarne. Opazovanje novih platnic, vonj strani knjig, ki so ravno prišle iz tiskarne in v večini tišina. Ne znam razložiti, ampak tja sem vedno rada zahajala. Že kot dijakinja in študentka. Veliko raje, kot npr v trgovine z oblačili. Zdaj pa itak vemo, kje smo (online shopping rules – ja, tudi za hrano, preberi). Ni isto, ampak nek mir v sebi čutim, kadar brskam za knjigami (tudi po spletu), v večini so zdaj to sicer otroške. Ko/če se odločim za nakup, potem čakam paket, kot mali otrok. Knjige so top. No, ko je knjiga končno moja (nova, rabljena, sposojena), pa se kar malo zgubim v tistem svetu, ko začnem brat. To je šele največji čar. Sprostitev.
Pospravljanje. Nekaterim je pospravljanje (pa naj bo to zlaganje oblačil ali čiščenje kuhinje) sprostitev. Meni včasih je, priznam, večinoma pa ne. Se raje sproščam na kavču, če lahko izbiram 🙂
Meditacija. Takoj, ko vstaneš ali preden greš spat. Lahko tudi samo ležiš v temi in tišini v postelji. Že 5 minut na dan ti bo koristilo, čeprav se ti bo mogoče zdelo, da ni učinka. Dan bo kar naenkrat bolj prijazen. Preveri še ostale nasvete za boljši začetek dneva. Paše tudi pogledati v nebo, kar tako, 5 minut na dan. Probaj.
Torej, kako najbolj enostavno do časa, kadar (res) ni časa? Brez planiranja tukaj (vsaj na začetku) ne bo šlo. Predlagam, da si v koledar ali planer, če ga imaš, za prvi teden vpišeš potek obveznosti (npr. služba, vrtec, zdravnik, trgovina), dejavnosti (šport), dogodke (rojstni dnevi, obisk babice in dedka ipd) in nekam pod koledar svoje želje (tukaj pridejo na vrsto tvoji hobiji, tvoje želje, tvoj – čas zate, ki ga nikoli ni). No daj, zapiši želje, ter okviren čas, ki bi ga potreboval/a za izvedbo. Začneš lahko z malim. Npr. želim si spiti kavo v miru in potelovaditi (skupno 1h).
Kam lahko stisnem to, če mi ne uspe popoldne, zvečer pa sem preveč utrujena? Zjutraj budilko nastavi za 1h prej in – tako dobiš dodatno uro. Želiš popoldne na sprehod, naj ima partner otroka. In tako naprej. Včasih boš v koledar lahko vrinil/a samo 5 minut na dan, včasih pa celo kakšno uro ali dve.
Tole pa bo verjetno malo težji izziv. Na telefonu si najprej poglej, koliko časa na dan preživiš na njem, potem pa si nastavi omejitve (koliko časa na dan imaš ‘dovoljeno’ uporabo – ko boš presegel/a dovoljen čas, te bo telefon sam opozoril). Vsak telefon ima drugačne nastavitve, ampak skoraj zagotovo jih ima vsak pametni telefon. Zvečer boš tako zagotovo pridobil/a vsaj kakšno uro več za ‘čas zase’ in kakšno uro manj za buljenje v telefon (ker smo itak že v štartu preveč odvisni od njih). Če imaš zjutraj dovolj močno voljo, predlagam, da na telefon ne pogledaš, dokler ne spiješ jutranje kave. Telefon naj ne bo prva in zadnja stvar, ki jo pogledaš.
Začetek bo malo težji in včasih se bo treba zavestno opominjati (ej, daj pusti telefon in raje počni kaj drugega..), ampak bo pa zelo osvobajajoče, ko ti bo prišlo v kri.
Sama bi se rada enkrat odklopila za cel teden in samo počela stvari, kot včasih. Pa me vedno potegne notr. Moram še malo vadit.. Če imaš kakšen dodaten nasvet, kar napiši v komentar. 😉
Če ne želiš zamuditi moje naslednje objave, pa se prijavi na novičke. 👇