Velikokrat se nam življenje s prihodom novega člana obrne na glavo, prioritete se spremenijo in začnemo živeti popolnoma novo življenje, tako, kot ga do zdaj nismo poznali. To lahko potrdijo vsi (prvič) starši. Še preden vstopiš v ta novi “nori” svet, slišiš o tem, kaj vse te čaka – od dobrih, tistih blaženih trenutkov čiste sreče, pa do tistih bolj napornih plati materinstva. Dojenček v družino prinese predvsem manko spanja in časa zase, globoko utrujenost in (pomirjujočo) rutino, skratka zelo veliko spremembo. Ko bereš in poslušaš, kaj vse te čaka in če še tako misliš, da si, na to v resnici nikoli nisi zares popolnoma pripravljen.
Najtežja plat materinstva niso podočnjaki
Težka plat materinstva – spanje
Funkcioniranje z minimalnim številom ur spanja na dan je ekstra težko, ampak to (po moje) ni najtežja plat materinstva. Zanimivo, kako se mamino telo prilagodi primanjkljaju spanja in hrane, ter zadovoljevanju osnovnih higienskih potreb, kot sta tuš in wc, takrat, ko bi ju rabil, pa ne moreš – ker je pred tabo na vrsti nekdo drug. Kar nekako shendlaš, ker tko pač je in ne bo trajalo večno. Obljube, ki ti jih dajo mnogi starši pred tabo. Ampak je res, vse to mine, tudi, če se ti tedne in tedne zdi, da si ujet v cikel enega in istega ritma in že skoraj kličeš po SOS gumbu “ne morem več”. Kar mine, še sam ne veš kdaj. Kaj lahko naredimo za boljše spanje dojenčka, si lahko prebereš v moji objavi. Saj veš, če bo spal otrok, boš spala tudi ti.
Ja, materinstvo je izredno naporno. Je seveda tudi nekaj najlepšega, kar lahko doživiš. Ampak ne bom zdaj o lepotah materinstva, te menda že vsi poznamo, o njih že vsi ptički čivkajo. Kaj pa o najtežji plati materinstva in starševstva? Da nadaljujem..
Težka plat materinstva – bolezen
Ena izmed težjih stvari materinstva je poleg nege dojenčka, uvajanja hrane, odstavljanja od dojenja, tudi soočanje s krči in alergijami in prvo boleznijo. Večinoma delamo po avtopilotu, ko pride do česa kar ni “po knjigi”. Ni lahko, predvsem pa je za starše zelo stresno. In spet, čudežne besede, ki si jih starši, kot mantro ponavljamo, “tudi to bo minilo”. In razen v redkih primerih, ko gre za kaj resnejšega, so ti dnevi po navadi pozabljeni iz danes na jutri.
Težka plat starševstva – trma
Ko dojenček postane malček postane res zabavno. In glasno. Ja, govorim o trmi. Dodaj še uvajanje v vrtec, pa si tam. Ampak, ko se “naučiš”, kako jo shendlati, preživeti in se sprijazniš, da je to normalen del otrokovega (in tvojega) življenja – no, lahko rečem, da to ni najtežja stvar, ki te lahko doleti kot starša.
Najtežja plat materinstva in starševstva
No, težke plati, ki sem jih opisala zgoraj, vsi poznamo, saj smo o njih že velikokrat slišali ali pa vsaj brali. Zanalašč ne govorim o “gledali”, ker filmi čisto prevečkrat posplošujejo, olepšujejo ali pa sploh spuščajo (pomembna) dejstva. O tej, (zame) najtežji plati materinstva, ki pride skupaj v kompletu z dojenčkom, pa redko kdo govori. Čeprav je, oh, še kako pomembna. Midva. Vidva. Najprej sta bila vidva. In najprej sva bila midva, ko sva se odločila za družino. Brez naju ne bi bilo nas. Nje. Se pa (prepogosto) zgodi, da, ko par postane družina, dvojine skoraj ni več na spregled. On in ona sta zdaj starša, mama in oče. In res sta lahko čudovita v tej novi vlogi. V super harmoniji kot družina. Kje sta pa kot par? Sta še tu, ali se je njuna (“prejšnja”) vloga skrila v nek temen kotiček predala, kjer komaj kdaj posveti svetloba? Jo je težko najti ali je ves čas na spregled? Je starševstvo primarna beseda, ki bi opisala vaju, kot par, ali je to (še vedno) partnerstvo?
Najtežja plat materinstva – jaz
Iz vloge mame, nazaj k sebi – vlogi ženske, je včasih res, res težko. Ko premagaš vse te ovire, od tega, da preorganiziraš vse svoje misli, želje, potrebe in ideje, do sprejemanja novega načina življenja, vloge in končno – nove sebe. Najtežja plat materinstva je spet najti sebe. Kdo si ti in kaj si želiš? In še bolj, kot to, (pa že to je včasih zelo težko – VEM) je težko najti pot (nazaj) k svojemu partnerju.
Najtežja plat starševstva – midva
Najti pot (nazaj), oziroma prerazporediti vloge je (po moje) najtežja plat starševstva. Ker, kdo sploh sva, ko nisva starša? Oh, na začetku že veš, kdo sta (bila). Če potrebe otroka ne prerastejo do te mere, ko za vaju ni več časa, volje in energije, lahko pride do resnih težav. Do kolapsa. Odtujitve, trenj, včasih celo razveze. Zame je najtežja stvar v starševstvu to, da si kot partnerja želiva več, kot nama je kdaj dano. Želiva si več naju, dobiva pa lahko na primer samo več – sebe. Kar je za odnos seveda zelo pomembno, da ima vsak posameznik čas zase. Je pa poleg tega enako pomemben čas tudi za vaju, čas, ki ga bosta preživela le vidva – ena na ena. In tukaj pride do zapleta.
tudi čas za vaju je pomemben
Najtežja plat partnerstva – otrok
Ko res potrebuješ in želiš odnos nadgraditi, ali pa najprej sploh povrniti v prejšnje stanje, pride do težave, kadar nimaš otroka kam dati. Res se sliši grdo. Ampak, za nekoga, ki ima otroka v prvem letu-dveh, otroka ob sebi 24/7, to res ni nič takega. Želja po času v dvoje. Na to večina sploh ne pomisli, ker se o tem (skoraj da) ne govori. Ko v zvezo vstopi otrok, mora biti ta zveza res močna, partnerja morata biti povezana, en drugemu zaveznika. Saj veš, ko si lačen, si ful drugačen. In, ko nisi naspan, so tvoje meje razdražljivosti zelo rahle. Če kot par ne preživljata kvalitetnega časa v dvoje lahko to vodi v propad zveze in končno, tudi družine.
Kdo sta, kadar nista starša?
Možne rešitve
Kaj bi, kot mama in partnerka predlagala ali celo svetovala tistim, ki so “sveži” ali pa še razmišljajo o svoji družini, morda celo nadgradnji (s še enim otrokom)? Prvo vprašanje, ki si ga morata kot partnerja postaviti je, “ali bova zmogla?”. Želja s tem nima kaj dosti. Če si želiš, še ne pomeni, da si na to pripravljen. Imata dovolj podpore od družine? Pride varstvo otroka v poštev? Če ne, sta finančno dovolj zmožna, da si lahko privoščita občasno varstvo? Če ne – do katere točke sta pripravljena popustiti. Do spanja v ločenih spalnicah zavoljo spanca? Ločenega preživljanja časa z otrokom? Vse to so pomembna vprašanja, ki si jih morata zastaviti čim prej. Tudi, če je (zdaj) vajin odgovor “Midva tega ne rabiva, ker smo radi skoz skupaj,” morda ne bo dolgo tako. Družinsko življenje, tisto 24/7 brez pomoči je res, res intenzivno. Intenzivno do roba (v obe smeri).
In, če sta s partnerjem v tem večinoma sama – predlagam, da
razmislita o:
– plačljivem občasnem varstvu
– obvezni rutini, da pridobita večere zase
– občasnem koriščenju dopusta, ko je otrok v vrtcu, da pridobita mirne, kvalitetne dopoldneve
se vprašata:
– ali bosta res zmogla poskrbeti za (še enega) otroka? (želja s tem nima veze!)
– ali bo/v kolikšni meri bo (nov) otrok vplival na najino zvezo?
– sta psihično, fizično in finančno dovolj sposobna za novo življenje (in pustiti staro za sabo, za vsaj za nekaj časa ali za vedno)?
– kaj lahko naredita že zdaj, da bosta zvezo okrepila (in se pripravila na najhujše)?